Kresovanje
Kres so sprva kurili na dan kresne noči (23. junij), s katerim so bile povezane mnoge ljudske šege in navade. Pozneje je ponekod prišel v ospredje kres za 1.maj. Zdaj se ta običaj imenuje kresovanje.
vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kres
Velika noč
Velika noč (Vuzem) je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih – na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja; verujemo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt, ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti.
Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, na veliko soboto se blagoslovi (pogovorno žegna) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko; suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono. Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.
Praznik sam ima korenine v judovstvu, pa tudi v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. V Sloveniji prazniku rečemo tudi vuzem.
vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_no%C4%8D
Pridelava in predelava lanu
Tipične jedi in recepti
Lahko je s polnim trebuhom post hvaliti (slovenski pregovor)
Belokranjci so se skozi zgodovino velikokrat srečevali s pomanjkanjem, tudi s pravo lakoto, ki je po svetu pognala veliko ljudi. Skromne možnosti pridelave hrane na skopi zemlji in skoraj nikakršne možnosti zaposlitve so terjale druge oblike iznajdljivosti. Ena najpomembnejših je gotovo sposobnost gospodinj, da iz skromnih zalog v shrambah vsakodnevno nahranijo družino in ji po možnosti namenijo tudi priboljšek. Tega nekoč niso imeli vsak dan, pač pa le ob posebnih priložnostih. Peciva, ki so jih pripravljali, so večkrat imela tudi poseben namen – za vsak praznik ali drug slavnostni dogodek in zahtevnejša kmečka dela so gospodinje pripravile določeno jed. Skromnost razmer mogoče še najbolje ponazarja adlešički pregovor, ki pravi: »Dobra je i vuna, samo, da je rit puna.« Zagotovo pa si vsi želimo, da bi obrok predstavljal popolno uživanje vseh čutil, ne le polnjenja želodca.
Tudi adlešičke žene so pri tem pokazale veliko iznajdljivost in spretnost. Bogastvo, ki je nastajalo skozi stoletja, pa se že izgublja. Ne le recepti, tudi zgodbe, ki so te jedi spremljale, so v nevarnosti, da zatonejo v pozabo.
Naloga Javnega zavoda Krajinski park Kolpa je, poleg naravovarstva, tudi ohranjanje tradicije in razvoj domačih obrti. Da bi bogastvo in posebnost znanj priprave peciv v Adlešičih ohranili zanamcem in ju približali širši slovenski javnosti, je Javni zavod Krajinski park Kolpa v sodelovanju z Društvom kmečkih žena Adlešiči izdal tudi knjižico, v kateri so popisane vse te posebnosti.
Zeleni Jure
V Beli krajini obhajajo praznik Jurjevo 24. aprila, na Hrvaškem (tudi na Koroškem) pa 23. aprila. Legenda pravi, da je Zeleni Jurij prijezdil do Kolpe, ker pa ni imel groša za plačilo brodarja, mu je moral oddelati dnino in s tem prispel v Belo krajino dan pozneje. Dejansko ima koledarska razlika praznika korenine v mejah stare Oglejske patrirhije.
Običaj, ki ga je zelo natančno opisal župnik in popisovalec narodnih običajev Ivan Feliks Šašelj (1859–1944), se v Adlešičih in na Vinici še vedno ohranja. Jurjaši, to je skupina, ki vodi zelenega Jurija – v zelenje odetega dečka -, obiskujejo domačije in zapojejo jurjevsko pesem: »Prošel, je prošel pisani Vuzem, došel je došel zeleni Jure, donesel je donesle pedenj dugu travicu, lakat dugu mladicu …«
Adlešiški župnik, pisatelj, kronist in naravoslovec v Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada zapisal: “Popoludne pred Jurijevem vodijo še dandanes po več vaseh Jurija, ako je takrat že kaj zelenja. Več dečkov vzamejo malega dečka, ovijejo ga vsega v zelenje, navadno bukovo in povežejo s sirobotom. Pravijo mu zeleni Juraj. Tega vodijo potem od hiše do hiše ter popevajo naslednjo pesem, za kar dobijo pri vsaki hiši kak dar, jajca ali novce. Pri tem igra eden navadno na “muziko” (orglice).”
Pri vsaki hiši so veseli, da jih obišče zeleni Jurij in ga radi obdarijo z denarjem, jajci, pogačo in vinom in ker je sedaj zelo malo skupin, ki še obhajajo ta poganski praznik (star več tisočletij), si še posebej prizadevajo, da jih privabijo v svojo vas. Zelo redko se zgodi, da pri kateri hiši ne bi odprli duri – če družine ni doma, jurjaši vseeno podarijo brezovo vejico, če pa skopuhi ne obdarijo Jurija, pa se skupina prihodnja leta takšne hiše izogne, kar je tudi velika vaška sramota za gospodarja in gospodinjo. To po verovanju domačinov tudi prinaša hudo nesrečo domačiji. Sramotno je tudi dajati nesorazmerno majhen dar. Če se vrata doma v času petja ne odpro, družino podrezajo s petjem dodatnih verzov: »Haj, haj, haj, buli skoro kaj?« Jurjaši zataknejo brezovo vejico za podboj vhodnih vrat in ta kitica (vejica) potem varuje dom, prinaša zdravje, srečo in veselje v hišo, na polja in v hlev. Adlešiški pregovor tudi pravi: »ako se s kiticom od jurjevega samo pomaše proti zeljniku, gosenke odmah projdejo…«. Gospodinja skupino obdari z jajci in denarjem ter ponudi dobrote, gospodar pa jurjašem ponudi najboljše vino.
 |
 |
Še eden adlešiških pregovorov o jurjevem: »Ako je na Jurjevo lipo vreme, bu dosti vina«.
Napev:
Prošel je prošel, pisani vuzem
Došel je došel zeleni Juraj,
Na zelenem konju,
Po zelenem polju,
Donesel je, donesel
Pedenj dugu travicu,
Lakat dugu mladicu.
Dajte mu dajte,
Jurja darovajte!
Dajte mu pogače,
Da mu noga poskače!
Dajte mu vina,
Da mu nebu zima!
Dajte mu pleče,
Da vam kaj ne reče!
Dajte mu jajec,
Da ga ne bu zajec!
Dajte mu soli,
Da ga kaj ne boli!
Dajte mu groš,
Da vam dojde još …